torej, nima mesta tukaj, ampak išče prihodnjega (»saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje« Pismo Hebrejcem, (Heb 13,14))
ko imajo ženo, skrbijo za posvetne stvari, kako ugoditi svoji ženi. (»kdor pa je oženjen, skrbi za to, kar je svetno, kako bi ugajal ženi« 1. pismo Korinčanom, (1 Kor 7,8.9.32.33.38))
Baranska (1959), str. 610–611. Baranska, Natalja Vladimirovna (1959), »Игрушечка«, v Dementjev, A. G.; Zapadov, A. V.; Čerepahova, M. S. (ur.), Русская периодическая печать (1702—1894): Справочник, Moskva: Gosudarstvennoe izdatelьstvo političeskoj literatury, str. 835
Unanjanc (1989), str. 46. Unanjanc, Nina Tigranovna (1989), »В. И. Якоби «Девятое термидора»«, v Naročnicki, Aleksej Leontjevič (ur.), Великая французская революция и Россия, Moskva: Progress, str. 552
Strelcov (2006). Strelcov, Andrej (4. december 2006), »Иватушники«, Д. Н. Пешков — командир Амурского казачьего полка (v ruščini), pridobljeno 11. aprila 2017
karel.su
Fedosova (1981), str. 3–30. Fedosova, Irina Andrejevna (1981), »Народная поэтесса«, v Čistov, Kiril Vasiljevič (ur.), Избранное, Petrozavodsk: Karelija, str. 303
Lebedjev-Poljanski, P. I.; Zilberštejn, I. S.; Makašin, S. A., ur. (1949). »Komentarji Rejser C. A., Makašin S. A., Jevgenjev-Maksimov V. Je.«. Литературное наследство : Из неизданной переписки Некрасова(PDF). Inštitut ruske literature (Puškinova hiša) Ruske akademije znanosti. Zv. 51–52, kn. Н. А. Некрасов II. Moskva: Izd-vo AN SSSR. str. 17, 72–73, 558–563.
Misljakov, V. А., ur. (2010). »М—Я«. Русская интеллигенция : Автобиографии и биобиблиографические документы в собрании С. А. Венгерова : Аннотированный указатель : в 2 т. Inštitut ruske literature (Puškinova hiša) Ruske akademije znanosti. Zv. 2. Sankt Peterburg: Nauka. str. 205–206. ISBN978-5-02-025559-3.
rvb.ru
Turgenjev (1981), str. 499–507. Turgenjev, Ivan Sergejevič (1981), »Собака«, v Perminov, G. F.; Mostovska, N. N. (ur.), И. С. Тургенев. Полное собрание сочинений и писем в тридцати томах : Комментарии, zv. 7. del, Moskva: nauka, str. 499–507
Leta 1880 je knjigo izdala Knjigarna Sergeja Glazenapa v sodelovanju z A. N. Salnikovo, čeprav je Salnikova pozneje zapisala, da je Toliverovo spoznala šele leta 1884. Nikolaj Leskov je, hote ali nehote, imenoval »Salnikovo-Toliverovo« še en psevdonim za Jakobijevo. Dejansko je bila Ana Nikitična Doganovič (1858–1930), rojena Fedotova (ru), v prvem zakonu Salnikova, v drugem pa Kruglova, mlada pisateljica – kasneje se je poročila s slavnim pisateljem Aleksandrom Kruglovom. Objava Kuharice ... je izšla v več izdajah (1. tisoč, 3. tisoč, 7. tisoč). Knjigo so večkrat ponatisnili, tudi v posovjetskem obdobju. Drugo izdajo leta 1885 je izdala založba Severnoe knižnoe agentstvo Tjufjajeve-Toliverove brez navedbe soavtorstva, ponatis iz leta 1908 je bil objavljen v enaki obliki. Leta 2015 je založba Eksmo izdala ponatis knjige Toliverove in Salnikove z dopolnitvami L. V. Popove: Velikonočna miza: [Kuhar. recepti] (Пасхальный стол: [Кулинар. рецепты]) / Sestavila in izd. L. V. Popova. – Lublin, 1910. – 104 str.[21]
Beseda »avgustovski« izvira iz latinskega augustus – spoštovan, častitljiv, sveti, blagoslovljen od avgurja. V Rusiji so jo začeli rabiti v začetku 18. stoletja, po izidu Žametne knjige, kjer so Rurika imenovali potomca »rimskega cesarja Gaja Avgusta Oktavijana«.
