»Pri vsakem koraku naprej in gibu, pri vsakem vstopu in izstopu, ko se oblečemo in obujemo, ko se kopamo, ko sedimo za mizo, ko prižigamo luči, na kavču, na sedežu, v vsem običajnem dejanju vsakdanjega življenja, na čelo narišemo znak« (De Corona, chapter 3)
"Križ kot krščanski simbol (pečat) se je začel uporabljati vsaj od zgodnjega 2. stoletja (see "Apost. Const." iii. 17; Epistle of Barnabas, xi.-xii.; Justin, "Apologia," i. 55-60; "Dial. cum Tryph." 85–97); in oznaka križa na čelu in prsih je veljala za talisman proti močem demonov (Tertullian, "De Corona," iii.; Cyprian, "Testimonies," xi. 21-22; Lactantius, "Divinæ Institutiones," iv. 27, and elsewhere). Zato so se morali krščanski očetje že v drugem stoletju braniti pred obtožbo, da so častilci križa, kot se lahko naučimo od Tertulijana, "Apologia," xii., xvii., and Minucius Felix, "Octavius," xxix. Kristjani so prisegli na moč križa. CROSS:, Jewish Encyclopaedia.
Apology., chapter xvi.
"Potem, če kdo od vas misli, da vraževerno častimo križ, je v tem češčenju deležen z nami. Če se sploh poklonite kosu lesa, ni pomembno, kako je, ko je snov enaka. : ni pomembna oblika, če imate samo telo boga. In vendar, kako daleč se atenska Palada razlikuje od temelja križa ali faranske Cerere, ko je bila neizklesana dana v prodajo, zgolj grob kol in kos brezobličnega lesa? Vsak kol, pritrjen v pokončnem položaju, je del križa; naše čaščenje, če tako želite, izkazujemo bogu celotnemu in popolnemu. Prej smo pokazali, da vaša božanstva izhajajo iz oblik, oblikovanih po križu."
Sed et qui crucis nos religiosos putat, consecraneus noster erit. Cum lignum aliquod propitiatur, viderit habitus, dum materiae qualitas eadem sit; viderit forma, dum id ipsum dei corpus sit. Et tamen quanto distinguitur a crucis stipite Pallas Attica, et Ceres Pharia, quae sine effigie rudi palo et informi ligno prostat? Pars crucis est omne robur, quod erecta statione defigitur; nos, si forte, integrum et totum deum colimus. Diximus originem deorum vestrorum a plastis de cruce induci.
